;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus())
|
Slike na steklo so sestavni del bogate ljudske
ustvarjalnosti na Slovenskem. Najpogosteje se srečujemo
z njimi na Gorenjskem. V tem so podobne panjskim končnicam,
ki so nemalokrat nastajale v istih delavnicah. Najplodnejša
doba slikanja na steklo je od prve polovice do konca 19.
stoletja. Raziskovalec slik na steklo dr. Gorazd Makarovič
je povezal njihov nastanek z delom treh delavnic oz.
mojstrov. Tako omenja mojstra, za čigar oblikovanje so
značilne majhne svetniške figure, potem "mojstra
okorne risbe" in nekdaj najbolj znano, t.i. Selško
delavnico. Iz njenega kroga se nam je ohranilo ime
slikarke Blaževčeve Micke. Maksim Gaspari navaja, ko piše
o ljudskih slikah na steklo, še nekaj krajev, kjer so
jih izdelovali: okolico Čepovana, Poljansko dolino, Črni
Vrh nad Idrijo, Kropo in Kamno Gorico ter Bohinj. Domneva
celo, da so bili nekateri izdelki na steklo delo več rok,
katerih vsaka je imela pri njih določen delež (risba,
barvanje, eventualno senčenje itd.). Slike teh delavnic
se ločijo med seboj po barvi ozadja, po obrisih figur,
po oblikovanju obrazov, po cvetličnem okrasju, ki
pogosto obroblja glavni prizor, in po nekaterih drugih
manj opaznih značilnostih. Seveda pa se te sestavine
tudi mešajo, saj so delavnice ena drugo dopolnjevale in
se ena po drugi zgledovale. Žal je slikarstvo na steklo v našem stoletju čedalje bolj izumiralo, ko ni več našlo, tako kot nekdaj, hvaležnega odjemalca v slehernem kmečkem domu in njegovem "bogkovem kotu", v katerem vsaj dvoje slik na steklo z različnimi prizori ni smelo manjkati. Ker so posebno revnejši ljudje veliko teh slik za majhen denar prodali nadležnim ljubiteljem in prekupčevalcem, so počasi izginjale iz kmečkih hiš. Zanimanje za slike na steklo se je spet obudilo v našem času, še posebno ob javnih predstavitvah tega gradiva, ki so ga zbrali Etnografski muzej v Ljubljani, Loški muzej in Gorenjski muzej v Kranju in drugi. Ker so postale slike na steklo prava redkost, je začelo rasti tudi zanimanje za njihovo reproduciranje, vendar zaradi nič kaj lahke slikarske tehnike ni imelo pravega uspeha. Že Maksim Gaspari govori o težavah pri izdelavi teh slik: "Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem iz lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na razne težkoče tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih in lazurnih nians." Tako so mnogi poskusi spodleteli. Šele delo radovljiške rojakinje gospe Anice Zaletel je pokazalo pravo pot, po kateri je mogoče priti do zares dobre, originalu zveste reprodukcije. Slikarka se je lotila stvari povsem strokovno: s študijem oblik, barve figur, predmetov in njihovega ozadja, cvetlične in druge dekoracije kot nepogrešljive sestavine slike. Predvsem pa se je morala vživeti v tisti preprosti, naivni izraz obrazov in kretenj svetniških oseb, ki je tako značilen za ta ljudska dela. Nobena malenkost, ki je drugi niso opazili, ji ni ušla. Zato so razstavljene slike verna podoba starih predlog. Teh pa ni iskala samo med domačimi izdelki, temveč tudi med tistimi, ki so prihajali k nam iz drugih dežel - Avstrije, Češke, Bavarske - in ob katerih so se marsikdaj navdihovali naši ljudski podobarji, a jih preoblikovali po svoje, tako kot jim je veleval umetniški čut. Nekatera teh del so na ogled tudi na pričujoči razstavi. Od naših se ločijo po nemških označbah imen, večkrat tudi po barvi ozadja, po oblikovanju svetniških figur, po cvetličnem okrasju, pa tudi po notranjem izrazu, saj se nam naše slike zdijo nekako bolj mehko občutene in bolj domače. Ljudska umetniška dejavnost izdelave slik na steklo, ki je bila v popolnem zatonu in skoraj pozabljena, je našla v Anici Zaletel novo pobudnico ter prepričljivo in vzorno poustvarjalko. dr. Cene Avguštin |
