(1909–1980)
Pasteli, risbe, kipi



Pasteli
 
 


Risbe
 
 


Kipi

    Spominska razstava ob 90. obletnici rojstva slovenskega umetnika, posebno še na Kamnik in njegovo okolico vezanega slikarja Lojzeta Perka bo s postavitvijo v zadnjih dneh 20. stoletja in z nadaljevanjem v novo tisočletje nehote simbolično zaznamovala tisti del sodobnega slikarstva, ki ne ubira povsem novih potov, temveč je vraščen v življenje Slovenije in tudi drugod že vse zadnje stoletje. Velikemu delu Slovencev je slikarstvo Perkovega kova priraslo k srcu, cenijo ga in imajo za svojega. Vsekakor je Lojze Perko (1909–1980) eden tistih slikarjev, ki je z domačo življenjsko tematiko, posvečeno preprostemu človeku in prostoru, prečudoviti krajini, ki ji pripada, pa tudi s slikarsko jasnim, takoj prepoznavnim načinom upodobitve ljudem ves čas ostal v očeh. Med umetniki, ki jih ljudje poznajo, je tudi Perko.
    Pri narodu, kakršen je slovenski, ko pozna vsakdo kakega soseda, ki tudi slika in je torej umetnik, ni lahko postati in ostati priljubljen. Vsekakor ohranjanje spomina na umetnike ni zgolj domena osrednjih galerij. Tisto, kar imamo radi, cenimo, čuvamo in znamo ohraniti. Za oživljanje spomina na Lojzeta Perka tudi ni nepomembno, da je z manjšim izsekom svoje umetniške ustvarjalnosti – s kolekcijo slik iz sedemdesetih let – zastopan in dostopen javnosti, saj je na ogled v stalni zbirki galerije na Velenjskem gradu, v zbirki, ki tudi sicer ponuja bogat vpogled v slovensko umetnost 20. stoletja. 
    Težišče prisotnosti Lojzeta Perka s sodobno slovensko likovno umetnostjo pa je seveda v njegovih slikah po številnih slovenskih domovih. V zdajšnji dobi silovitega razmaha likovne dejavnosti, množenja števila umetnikov, menjavanja spoznanj, slogov in vrednot, oglašanja in prerazporejanja je trdna vraščenost neke umetnosti, pa tudi umetnika posameznika v domače okolje in med ljudmi še vedno nekaj naravnega in najbolj smiselnega. 
    Tako kot so posamezni kraji najodgovornejši glede skrbi za svoje domačine, posebno za mlade in za umetnike, so enako odgovorni tudi za ohranitev njihovega spomina, saj se končno tudi najbolj upravičeno kitijo z njihovim pomenom in slavo. Blagodejen je občutek pripadati kraju, ki ga je s svojim življenjem zaznamovala neka velika osebnost, umetnik. Iz tega spoštovanja se črpa samozavest, volja do premagovanja vsakršnih težav in najhitreje vzpostavlja stik s širšim okoljem in svetom.
    Spomin na slikarstvo Lojzeta Perka sestavlja in obuja predvsem že omenjeni k ljudem prirasli slikarjev opus. Pomembni so še razni priložnostni zapisi o njem, zlasti slikarjeva monografska predstavitev izpod peresa profesorja Staneta Mikuža (dr. Stane Mikuž, Lojze Perko, monografija, Ljubljana 1981), pa tudi občasne razstave njegovih del. Za preverjanje njegovega in vsakršnega drugega slikarstva pa je seveda tudi zelo pogosto s povpraševanjem in prodajo povezano pojavljanje Perkovih slik na trgu z umetninami. 
    S tokratno razstavo Lojzeta Perka bi želeli predstaviti manj znani začetni del njegovega slikarstva – pastele, s kolekcijo po vsebini intimnejših risb pa še dodatno opozoriti na umetnika risarja. Medtem ko ga je risba spremljala ves čas in v svoji skicozni obliki postala zelo cenjen enakovreden sestavni del umetnikovega likovnega sporočila, so njegove pastelne slike glede na mehkobni značaj tehnike kar nekakšen uvod v zanj značilno razpoloženjsko slikarstvo. 
    Prav pasteli se zanimivo navezujejo na še slabo poznani in dokumentirani čas Perkovega samorastniškega vstopanja v svet umetnosti (“Vas v modrem”, okoli 1940). 
    Večina predstavljenih del pa se že navezuje na prvo akademsko, z vojno prekinjeno šolanje na akademiji v Sofiji (“Znamenje na Notranjskem”, 1942, “Plevici” in “Plevica”, okrog 1944). To študijsko obdobje se končuje z blesteče končanim šolanjem na beograjski likovni akademiji (“Notranjske vode”, 1949, “Napajanje konj na Potoku”, 1949, “Cerkniščica”, 1950). Pastel, izoblikovan že kot obrazec za kasnejše nezamenljive oljne podobe, je 1955. barvno slikovito, a z otožno vsebino naslikano “Cerkniško jezero”.
    Ta zgodnja in le v nekaj kosih ohranjena ustvarjalnost kaže na vzore, pod vplivom katerih se je oblikovalo njegovo slikarstvo, med drugim določneje na slikarstvo Božidarja Jakca, kasneje pa na Franceta Pavlovca, pri slikah s sproščeno barvitostjo ne nazadnje tudi na vplivnost že kar abstraktnega ekspresionizma Riharda Jakopiča. 
    Na čas takoj po akademskem študiju in končani specialki pri prof. Petru Lubardi in Marku Čelebonoviću, torej po vrnitvi v Slovenijo, in na Perkovo navezanost na dom v Kamniku opozarja vrsta tedanjih slik in tudi risb. Kot ugotavlja Stane Mikuž, so bili v tem obdobju “slikarjevi najljubši, najbolj potrpežljivi in najboljši modeli – njegovi lastni otroci ter družina” (“Sladki palček”, 1948, iz 1951 “Tinček v profilih” in “Tomažek” in drugi). Risba, ki dobiva v vlogi študije na eni in kot samostojna likovna stvaritev na drugi strani v Perkovem delu vse večjo težo, je sprva izrazno impresionistično mehka in čutna. Je del njegovih raziskav in se od sličice do sličice postopoma, komaj opazno spreminja. Uporabljen je navadni svinčnik, mehki grafitni, barvna kreda, oglje ali ostro pero s tušem. Kasneje se slikarjevo risarsko zanimanje vse bolj prenaša na hitre zapise, skice z motivi iz vsakdanjega življenja, na prikazovanje omizij, skupin in posameznikov, na motive s prikazom dela, posebno na polju in travnikih, na beležke, nastale med kratko vožnjo z vlakom, in podobno. Vse bolj kontrastne poteze postanejo hitre in premišljeno jasne. 
    Posebno poglavje so velike študijske risbe za Križev pot ter sploh poslikavo in okrasitev v tehniki grafita v cerkvi sv. Kozma in Damijana v Kuzmi v Prekmurju. Risbe so nastale kot študije in hkrati predloge (“Ecce homo”, 1973, “Jezus sreča svojo mater”, 1973, “Križanje”, 1973, in druge) same po sebi so monumentalne in premorejo smelost likovne izpovedi v času, ko je cerkveno slikarstvo na Slovenskem povsem zamrlo. Lojze Perko je bil ob slikarju Stanetu Kregarju med redkimi, ki je imel v sebi toliko ustvarjalne moči, da mu je častno tudi na cerkvenem področju uspelo izraziti sodobno likovno raven; danes jo mnogi slovenski umetniki v ugodnejših razmerah in ob novih nalogah lahko nadaljujejo.
    Epizodno, čeprav ne povsem po naključju, je v večjem časovnem razdobju nastalo tudi nekaj primerkov kiparjenja Lojzeta Perka.
    Prve pomembnejše kiparske napotke mu je dalo že ljubljansko šolanje (1937–1938) na večerni umetniški šoli “Probuda”, kjer sta učila tudi Anton Sever in France Kralj. Po spominu je najprej upodobil umrlo mater. Z močnim doživetjem pa so povezana tudi vsa kasnejša dela, saj imajo zelo oseben s čustvi obarvan značaj.
    Pastelne slike (risbe in kipi) slikarja Lojzeta Perka orisujejo nastajanje neke določene umetnosti, ki je aktualna tudi za prihajajoči čas. Spominska razstava manj znanih Perkovih del naj bo korak naprej v spoznavanju umetnika in tudi nas samih.

    Mirko Juteršek



PODATKI O RAZSTAVI

Lojze Perko je bil rojen 21. aprila 1909 v Starem trgu pri Ložu. Šolal se je v državni moški obrtni šoli v Ljubljani – kiparski in rezbarski oddelek. Diplomo in specialko je z odliko opravil na akademiji za likovno umetnost v Beogradu. Ustvarjal je pretežno na Notranjskem v Dolenji vasi pri Cerknici. Dne 19. junija 1980 je umrl za posledicami prometne nesreče. 

Razstava je bila odprta od 18. decembra 1999 do 5. marca 2000 v Galeriji klet na Slovenski cesti 30 v Mengšu. 

Ob razstavi je izšel tudi katalog.

Razstava je bila postavljena v sodelovanju s Kulturnim društvom Franca Jelovška Mengeš

Strokovni sodelavec: prof. dr. Mirko Juteršek

Oblikovanje in postavitev razstave: Peter Škrlep

Tehnični vodja: Viljem - Marjan Hribar

Likovna dela hranijo: Veronika Ukmar, Majda Juteršek, Ljerka Zagorjan, Alenka Magister, Anton Slabe, Andrej Perko, Marija Benda, Stane Gradišek, Dom upokojencev Kamnik (za bodočo kapelo, zdaj v oskrbi Vladimirja Rutarja)

Jezikovni pregled: Helena Škrlep

Razstavo so omogočili: OBČINA MENGEŠ, BAYER PHARMA d. o. o., G 7 Družba za varovanje d. o. o., FILC Tovarna filca d. d. Mengeš, AKROL, Kosec Alojz s. p., AS DOMŽALE-SERVIS IN TRGOVINA d. o. o., AVTO CAR d. o. o., AVTO DEBEVC d.o.o., AVTOSERVIS GREGORC d. o. o., KARO inženiring d. o. o., Napredek TRGOVINA d. d., Župnija Mengeš