;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus())
;%20newWindow.focus()) |
;%20newWindow.focus()){kind=small} ;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus()) ;%20newWindow.focus()) |
Je avtohtona pasma čebele, ki je prvotno živela
na skoraj celotnem slovenskem etničnem prostoru.
Odlikuje se po pridnosti, krotkosti, mirnosti, odpornosti
proti boleznim in ostremu podnebju, varčnosti s hrano in
naglem spomladanskem razvoju. Zelo je rojljiva, to pa ji
zagotavlja obstanek tudi v zdajšnjih vedno bolj ogroženih
razmerah. Danes je kranjska sivka ravno zaradi teh
lastnosti razširjena po vseh celinah, tudi v Argentini,
kjer zavzeto čebelarijo tudi slovenski rojaki. Matica, čebele (tudi do 80.000 v enem panju) in troti predstavljajo čebeljo družino. Čebelji pridelki so: med, vosek, zadalevina (propolis), cvetni prah ali obnožina, matični mleček in čebelji strup. Čebelarstvo je pomembna gospodarska panoga, zaradi opraševanja pa je izrednega pomena zlasti za kmetijstvo, sadjarstvo in semenogojstvo. Za ohranjanje čebeljega rodu skrbi matica, ki zapusti panj le, kadar se gre plemenit in kadar roji. Matico oplodi trot med letom v zraku, kar sta prva odkrila Peter Pavel Glavar, župnik iz Komende, in Anton Janša v drugi polovici 18. stoletja. Iz oplojenih jajčec se zležejo čebele, iz neoplojenih pa troti. Čebeljne družine se razmnožujejo z rojenjem. Ko se izleže nova matica, del čebel s staro matico zapusti panj (zroji) in se po kratkem letu strne v gručo, to pa priden čebelar ogrebe v nov panj. Čebele napadajo nekatere bolezni, kot so huda in lahka gniloba, pršičavost, nosemavost, varroza in poapnela zalega. Drugi nevarni sovražniki so jim sladkosnedi medved, miši, nekatere ptice, žuželke, pajki in krplja, ki zajeda matico, ter nekatere rastline, kot so navadni negnoj, čemerika, jesenski podlesek, škrbinec in špehek. Naslov pričujoče razstave je Čebelarstvo skozi čas. Človek je pobiral čebelam med in tudi čebelaril je že v prazgodovini. Med je bil nekdaj edino sladilo. Prvotnejše je gozdno čebelarjenje, v srednjem veku pa se je uveljavilo domače čebelarjenje v koritih na Gorenjskem, polkladah in v ležečih panjih iz desk, kar v Slavi vojvodine Kranjske l. 1689 omenja Valvasor. V 18. stoletju je bil, kakor poroča znameniti slovenski čebelar Anton Janša, ležeč iz desak zbit panj na Gorenjskem že splošno v rabi. Enotne mere pa mu je določil naš znameniti čebelar, pisec prvih strokovnih besedil o čebelah v slovenščini, Peter Pavel Glavar (17211784), župnik v Komendi. Temu panju pravijo čebelarji kranjič. Posebno pozornost pa gotovo zaslužijo z nabožnimi in posvetnimi motivi poslikane panjske končnice na kranjičih. Marija Jagodic Makarovič jih v knjigi Naradopisna podoba Mengša in okolice (1958) opiše kar 77. Ponekod so čebelarili tudi v slamnatih ali iz šibja pletenih panjih koših. Hkrati z njimi je na Slovenskem nastajal čebelnjak. Z razvojem čebelarjenja so posebno panji deležni številnih izboljšav, ki jih na tej razstavi predstavljamo vse do današnjega panja AŽ, poimenovanega po čebelarju, konstruktorju in čebelarskemu piscu Antonu Žnideršiču. Ta ga je leta 1910 opisal v reviji Slovenski čebelar. Tudi panj AŽ še vedno izboljšujejo. Začetek čebelarstva v širšem mengeškem prostoru ni poznan. Prvič je naveden v mengeški rojstni matični knjigi iz leta 1432 za krstnega botra Ručigaj, čebelar z Dobena. Čebelarstvo omenja tudi jabeljski urbar iz srede 18. stoletja. Gotovo se je čebelarjenje razmahnilo v času Petra Pavla Glavarja. Janez Trdina piše, da so stari Mengšani radi čebelarili, ker je bilo na Drnovem dovolj ajde za čebeljo pašo, da pa je čebelarstvo po letu 1840 jelo pešati. V drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spet zaživelo. Skoraj vsaka večja kmetija je imela tudi čebelnjak: znani so tisti pri Ručigaju in Dovčarju na Dobenem, pri Žumpru, pri Jožefucu, pri Jurčku v Loki. Čebelar v Loki je bil tudi Janez Jagodic in zlasti Jože Ručigaj, na Dobenem pa njegov brat France Ručigaj. V Pristavi so čebelarili pri Hrastarju in Uzovcu, v Mengšu pa pri Nacetu, Vahtarju in v Zavetišču. Čebelarji iz Mengša so organizirano čebelarili že od leta 1908 v kamniškem društvu, po drugi svetovni vojni pa v Domžalah vse do ustanovitve Čebelarskega društva Mengeš 16. decembra 1995. Mengeško društvo odlično vodi predsednik Matej Blejec, vrhunski čebelar, in njegova desna roka tajnik Jože Boštjančič s prizadevnimi sodelavci. Pričujoča razstava je začetek tesnejšega sodelovanja Čebelarskega društva Mengeš z Muzejem Mengeš, kar je v vseh ozirih vredno posnemanja. Janez Škrlep |
