22. 10. 2001 je Muzej Mengeš s pooblastilom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj začel nadzorovati strojni izkop za komunalno infrastrukturo na Maistrovi in Zadružniški ulici v Mengšu. V preteklih desetletjih so namreč prebivalci Zadružniške in Slomškove pri gradnji hiš ob posegih v zemljo večkrat naleteli na arheološke ostanke. Večina jih žal ni strokovno evidentiranih in le nekaj predmetov je našlo svojo pot v Muzej Kamnik, ki je bil pristojen za to območje.

Zaradi teh podatkov smo pred začetkom omenjenih posegov upravičeno pričakovali nove najdbe. Dne 13. 11. 2001 smo naleteli na slabo ohranjen žgani grob. Najdbe drugih grobov so si potem hitro sledile. V štirih dneh smo pred uničenjem rešili skupno štiri žgane grobove, zato smo se skupaj z investitorjem in izvajalcem del dogovorili o povečanju strokovne ekipe in o izvedbi zaščitnega izkopavanja na severovzhodnem delu Zadružniške ulice od 26. 11. 2001. Izkopavali smo na območju dolgem približno 70 m in širokem 3 do 4 m; 40–50 cm debelo nasutje za asfalt je bilo odstranjeno strojno, nato pa smo v nadaljevanju kopali ročno oziroma strojno do arheoloških plasti. Zaradi slabih vremenskih razmer (sneg, –10 stopinj C) smo dela do februarja 2002 prekinili. V preteklih dveh mesecih smo pregledali še zahodno polovico Zadružniške, pred kratkim pa smo končali z nadzorom na Zoranini ulici.

Do 7. 12. 2001 smo izkopali skupno 16 grobov: 4 skeletne in 12 žarnih. Februarja in marca 2002 smo v nadaljevanju del pred dokončnim uničenjem rešili še 5 žganih grobov; kopali smo 120 cm globoko. Vsi grobovi (skeletni in žarni) so bili vkopani v prodnato-peščeno plast svetlorjave barve. Nad njo je bila 30 cm debela temnorjava zemljeno-peščena plast, v kateri so bili ostanki razmeroma novejših strešnih opek in pepela ter steklenic pivovarne Stare iz Mengša, pa tudi ostanki prazgodovinska keramike. Nad to plastjo je bil do 50 cm debel tampon za asfalt.

Skeletni grob št. 5 glede na pridatke po vsej verjetnosti sodi v obdobje preseljevanja ljudstev, to je v čas po l. 600 po Kr., prav tako pa najverjetneje drugi trije skeletni grobovi.

Žgani grobovi so starejši in datirajo vsaj v starejšo železno dobo, mogoče pa celo že v pozno kulturo žarnih grobišč. Bolje ohranjene posode smo našli samo v grobu št. 7 (latvica in posoda s cilindričnim ustjem) in grobu št. 12 (bikonična posoda). Ostanki posod so bili najdeni še v grobovih št. 1 (dno posode in v njej manjša latvica), št. 2 (močno fragmentirana posoda) in št. 14 (bikonična posoda). Dokončnih podatkov o vsebini žganih grobov še nimamo, začasno so shranjeni v depoju Muzeja Mengeš in v kratkem jih bomo začeli strokovno obdelavati.

Grob št. 5

Dne 26. 11. 2001 smo končno začeli strojno izkopavati s planirko – do tedaj je kljub večkratnim zahtevam in posredovanju namreč nismo dobili. Ta odločitev se je potrdila za zelo utemeljeno, saj smo kaj kmalu naleteli na ostanke človeških kosti.

Ko smo temeljito očistili površino, se je jasno videl obris grobne jame. Po prvem fotografiranju smo nadaljevali natančno in postopno odstranjevanje zemlje, skelet in pridatke pa smo pustili na prvotnem mestu. Previdno smo očistili še kosti in najdbe ter odkritje pripravili za drugo fotografiranje. Nato smo predmete in kosti skrbno pobrali, jih primerno shranili za prevoz ter vse skupaj odpeljali v nadaljnjo obdelavo.

Grob je ležal približno 105 cm pod nivojem današnje ulice. Leva roka je bila rahlo skrčena ob telesu, leva noga je bila iztegnjena. Lobanja je ležala postrani, z levo stranjo spodaj. Okostje je bilo ohranjeno razmeroma slabo. Orientacija skeleta se je le rahlo odmikala od smeri S–J, glava je bila na S. Zelo nenavadno je, da je okostje ležalo na trebuhu.

Še bolj kakor pokojnikov položaj so zanimivi pridatki. Pri njegovi glavi smo na vzhodni strani našli del jelenovega parožka, železni nož, pasni privesek, lepo okrašen koščeni glavnik in bronasto pasno spono. Pasni privesek in pasna spona sta bila del pasu, običajno pa je bil z vrvico privezan na pas tudi glavnik. Nož so ponavadi prav tako nosili za pasom. Glede na lego omenjenih najdb lahko upravičeno sklepamo, da so pokojnemu ob slovesu pas odpeli in mu ga položili h glavi, kar je običajno za tisto obdobje.

V predelu medenice, prav tako na vzhodni strani, smo našli manjšo bronasto spono, pri stegnenici pa močno razjeden železni predmet.

Antropološke analize so pokazale, da je bil v tem grobu pokopan moški, star približno 25 let, njegova telesna višina pa je bila med 165 in 170 cm.

Grobovi št. 10, 13 in 16

Grob št. 10 je bil najden 29. 11. 2001 pri ročnem izkopu. Obris grobne jame je bil lepo viden, orientacija skeleta pa v smeri V–Z, pri čemer je bila glava na vzhodu. Okostje je bilo v celoti in razmeroma dobro ohranjeno, ležalo je na hrbtu. Obe roki sta bili pokrčeni v komolcu, dlani so ležale ob straneh lobanje v višini ušes.

V predelu prsi je bil najden razjeden kovinski predmet. Po restavratorskem posegu se je izkazalo, da gre za žebelj. Našli smo tudi fragment kosti (del zoba ali školjke), med stegnenicama pa še tri fragmente kosti živalskega izvora.

Glede na antropološke izsledke domnevamo, da je bila v tem grobu pokopana ženska, vendar pa so znaki na skeletu dokaj mešani: široka medenica, čelni predel lobanje in spodnja čeljust razkrivajo žensko, po drugi strani pa nekaj drugih znakov kaže na moškega. Tudi glede na telesno višino (145–147 cm) predvidevamo, da je skelet ženski. Vendar pa so kosti bolj robustne, kakor bi pričakovali. Najverjetneje gre za žensko, ki je imela zaradi telesnega dela krepkejše kosti in močneje izražena mišična narastišča. Po drugi strani pa ni popolnoma izključeno, da okostje ne pripada moškemu zelo majhne rasti. Starost osebka je bila nad 24 let.

Grob št. 13 je bil zelo slabo ohranjen in lege skeleta ni bilo mogoče ugotoviti. V tem grobu je bil pokopan otrok, star 2 do 3 leta, njegova telesna višina pa je bila 70–80 cm.

Tudi skelet iz groba št. 16 je bil zelo slabo ohranjen in zaradi prejšnjih prekopov večinoma uničen. Našli smo samo zgornji desni del okostja do medenice. Zanimivo pa je, da je bila tudi v tem grobu ohranjena desna roka v komolcu skrčena in da je dlan ležala ob strani lobanje v višini ušes.

Vsi znaki po antropološki analizi kažejo, da je skelet ženskega spola. Starost pokojnice je nad 24 let, po vsej verjetnosti med 35 in 50.

Zgodovinski okvir

Langobardi, zahodnogermansko pleme, so se po letu 508 začeli širiti v Panonijo na južno stran Donave. Tja so se dokončno preselili l. 546, ko jim je bizantinski cesar Justinjan I. v zameno za pomoč v vojni proti Ostrogotom podelil Panonijo z 'mestom Norikov' (Celje ali Ptuj z mestnim okolišem) in s panonskimi utrdbami. V tem panonskem obdobju so torej Langobardi vladali tudi nad velikim delom slovenskega ozemlja, kar potrjujejo bogate arheološke najdbe. V zavezništvu z Avari (stepno ljudstvo, ki je prišlo v karpatsko kotlino v 2. pol. 6. st. iz osrednje Azije) so l. 567 uničili gepidsko državo v vzhodnem delu Panonske nižine. Langobardi so se že naslednje leto preselili v Italijo, Panonijo (razen gornjega Posavja) pa so prepustili Avarom. Po osvajanjih, ki so se umirila šele v 7. st., je Langobardom pripadala skoraj vsa severna Italija s Toskano ter vojvodini Benevento in Spoleto. Pod vplivom večinskega romanskega prebivalstva so se začeli tudi sami romanizirati. Njihovo državo je l. 774 zavzel Karel Veliki.

Na vzhodni meji Italije so Langobardi konec 6. st. dobili nove sosede – Slovane, ki so se takrat naseljevali v Vzhodne Alpe. V tem obdobju je bilo sklenjenih več mirovnih sporazumov med Langobardi in Avari ter Slovani. Na prehodu v 7. st. so Avari in Slovani vdirali v bizantinsko Istro, leta 610 pa v Furlanijo (tedaj je padel tudi Čedad). Leta 626 so bili hudo poraženi ob poskusu zavzetja Bizanca. Prevlado Avarov v srednjem Podonavju so uničili Franki okoli l. 800.

V to dogajanje je bilo vključeno tudi slovensko ozemlje. Do začetka 7. st. je izmenjaje se spadalo pod vzhodnogotsko, zahodnorimsko in langobardsko oblast. Po slovanski naselitvi je bil južni del priključen avarski državi; v 8. st. pa se na tem območju omenja Kranjska, domovina Slovanov. Na severu je bila samostojna kneževina Karantanija, a je sredi 8. st. prišla pod bavarsko oblast. Konec 8. st. sta bili Karantanija in Kranjska politično vključeni v frankovsko državo. Po arheoloških podatkih sklepamo, da se je v 7. in 8. st. življenje na slovenskem ozemlju razlikovalo: na zahodu so arheološke najdbe sorodne z materialno kulturo pozne antike in povezane s kulturo langobardske Furlanije; na vzhodu Slovenije pa so bili v zadnjem času odkriti bogati ostanki najstarejših slovanskih naselbin.

Pridatke iz groba št. 5 Zadružniške ulice v Mengšu lahko povežemo z obema kulturnima območjema. Večja pasna spona in pasni privesek sta značilna za sevrovzhodno Italijo v zgodnjem 7. st. Manjši pasni sponi lahko poiščemo povezave daleč na vzhodu na črnomorski obali, sodi pa prav tako v čas po l. 600. Koščeni glavnik najdemo v slovanskih grobovih na vzhodu, v langobardskih grobovih v Italiji, Avarih v Panoniji. Etnično najlaže določljiv je obdelani parožek, saj so taki predmeti značilnost avarskih grobov.

Iz navedenega sledi, da natančna in dokončna etnična opredelitev v tem trenutku ni mogoča. Vsekakor pa so z danimi najdbami postavljeni temelji za nadaljnje raziskovanje. Upamo, da bomo na mengeškem območju kmalu priča novim bogatim odkritjem, ki bodo dala bolj zanesljive podatke.

Nekateri pridatki iz grobov št. 5 in 10

Predmete je restavrirala Sonja Perovšek iz Restavratorskega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, fotografiral jih je Peter Škrlep.

Razstava je bila postavljena ob mednarodnem dnevu muzejev, odprtje je bilo v sredo, 22. maja 2002, ob 12. uri v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.

Od oktobra 2001 dalje je na Zadružniški in Zoranini ulici v Mengšu s krajšo prekinitvijo potekal arheološki nadzor, občasno pa tudi zaščitna izkopavanja. V dobrih štirih mesecih je Muzej Mengeš pred uničenjem rešili 21 halštatskih in zgodnjesrednjeveških grobov. Pred kratkim smo iz Restavratorskega oddelka Narodnega Muzeja Slovenije dobili restavrirane bogate in za stroko izredno zanimive pridatke iz skeletnega groba št. 5. V Muzeju Mengeš smo se odločili, da ob tej priložnosti pripravimo omenjeno razstavo, na kateri predstavljamo potek zadnjih izkopavanj s poudarkom na štirih zgodnjesrednjeveških grobovih in njihovih pridatkih.

Razstava bo odprta do 2. junija vsak dan od 18. do 20. ure, ob nedeljah pa tudi od 9. do 11. ure.

Za skupine je možen dogovor po tel. 041 283 929 – Janez Škrlep.

Besedilo je pripravil Gregor Štibernik, fotografiral pa je Peter Škrlep. Besedila je lektorirala Helena Škrlep.

Osebi za stike: Janez Škrlep, Trubarjeva ulica 5, Mengeš, tel. 041 283 929, in Viljem Marjan Hribar, Dalmatinova ulica 10, Mengeš, tel. 041 368 161. 

Nazaj | Muzej Mengeš | Projekti | Trgovina