2. Jelovškovo likovno srečanje



 


Maša Bersan Mašuk
 
 
 
 


Blaž de Gleria
 
 
 
 


Lojze Kalinšek
 
 
 
 


Janez Kovačič
 
 
 
 


Zmago Puhar
 
 
 
 


Dušan Sterle
 
 
 
 


Urša Žajdela Hrovat

2. Jelovškovo likovno srečanje v Mengšu

Navdušenje in vnema za uresničevanje programa Jelovšek ne pojenjuje, krog sodelavcev se iz leta v leto širi. Razkošje ljubezni in znanja, ki ga izžareva Jelovškovo slikarstvo, se nas je silovito dotaknilo. Program, ki smo ga nekajkrat objavili, je široko zastavljen in ga iz leta v leto dopolnjujemo. Namen Muzeja Mengeš in Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš je uveljaviti Franca Jelovška, saj je prav tako kakor Prešeren neizčrpen in vedno aktualen zaklad slovenske ustvarjalnosti. Zaradi veličine svojega dela sodi v družbo drugih velikih svetovnih umetnikov. Naš namen ni, da sami uresničujemo zastavljeno delo. Želimo namreč, da Jelovškova dediščina ne propada, da se z vso skrbnostjo zaščiti in ohranja, razišče in predstavi, da nam bo kot infuzija v včasih preveč zvodenelo slovensko zavest vedno znova vračala zdravo, človeško, narodno in državljansko samozavest. 

Toda premalo bi bilo vse naše prizadevanje, če v ta program ne bi bili vključeni tudi današnji likovni ustvarjalci. Srečevanja slikarjev z Jelovškovim delom so poleg prijaznega druženja bogat vir navdiha, izredna priložnost preveriti svoje znanje o domači tvornosti, doživeti pomen svoje enkratnosti in tudi zavezanosti k ustvarjanju. “Štancati” in kopirati kar koli ali kogar koli je zgolj človeško, kaj takega sicer v naravi ni. Ustvarjati pa je nekaj Božjega – slikarski talent je izreden Božji dar. 

Ali je še kaj Božjega v nas? 

Novinarka me je pred kratkim vprašala: “Povejte mi, prosim, kaj pomeni Franc Jelovšek v domačem kraju, v Mengšu: ali že pomeni to, kar Prešeren v Vrbi, Cankar na Vrhniki, Jakopič v Ljubljani?” Prizadevamo si, da bi ljudje spoznali veličino mož in žena, ki so nas skozi stoletja določali kot narod, in da dokončno že enkrat ne bi bilo več aktualno tisto boleče Prešernovo spoznanje, da Slovenec “kar ni tuje, zaničuje”. 

2. Jelovškovega likovnega srečanja se je udeležilo sedem povabljenih uglednih slikarjev: Maša Bersan Mašuk, Blaž de Gleria, Lojze Kalinšek, Janez Kovačič, Zmago Puhar, Dušan Sterle in Urša Žajdela Hrovat. Ustvarili so 26 likovnih del, ki bodo prvič razstavljena na prodajni razstavi v Galeriji mežnariji v Mengšu od 15. decembra 2001 do 6. januarja 2002. Po eno od del vsakega avtorja bo ostalo v fondu Muzeja Mengeš, za vsaj po eno delo pa bomo poskušali zagotoviti odkup, tako da bodo tudi slikarji “imeli še kaj od tega”. 

Janez Škrlep 

Ob zaključku 2. Jelovškovega likovnega srečanja, Mengeš oktober/november 2001

Mengeš, ponedeljek, 5. novembra 2001: Bera slik udeležencev 2. Jelovškovega likovnega srečanja, ki se je pričelo v petek, 26. oktobra 2001, v okrilju Muzeja Mengeš, je za to leto pobrana. Slikarsko ustvarjalno srečanje sedmih udeležencev je formalno za nami. Se pravi, slike so oddane in napočil je čas za njih presojo, predvsem tistih, ki bodo kakor koli prišli s temi slikami v stik, zdaj ali kdaj pozneje. Toda kakor običajno, z oddajo slik in naj smo vsi še tako zadovoljni z njimi, tudi tokrat neposredno vabljeni umetniki še zdaleč niso povsem dodelali svojega videnja tem, okvirno postavljenih ob drugem srečanju. Z umetnikovim privoljenjem, da sodeluje in sprejme postavljene pogoje, je vselej vzpostavljen poseben odnos do izbrane tematike. Neredko spremlja umetnika takšna provokativna “naročniška tema” vse do konca njegovega likovnega snovanja. 

Organiziranje likovnih srečanj v kakršni koli obliki (kolonija ali ex tempore) obstaja v slovenskem kulturnem prostoru že dolgo. Nova lokalna samouprava omogoča pravzaprav vsem krajem, da se dokaj enakopravno vključujejo v prirejanje umetniških srečanj in tako bogatijo svoje okolje. Za kraj, kjer srečanje poteka, je namreč pritegnitev upodabljajočih umetnikov praviloma izjemnega pomena. Posebno za vse tiste številne kraje, ki doslej še niso bili predmet umetniškega upodabljanja. Tudi kar se tiče zanimanja, je Slovenija v celoti še zelo hvaležno zaledje tovrstnemu, na razsežnosti realizma vezanemu slikarstvu, zlasti odslikovanju krajev z njihovimi prepoznavnimi značilnostmi. 

Vsaj tolikšen pomen, kolikršnega dodeljujejo umetniškim srečanjem na njih nastale umetnine, lahko zagotavljajo tudi s krajem kakor koli povezane pomembne osebnosti iz polpreteklosti. Največkrat so to umetniki, ki se jim prav z novodobnimi srečanji pridružujejo novi, z željo vseh, da bi bili ustvarjalno uspešni in bi postali tudi pomembni. 

Ime na Mengeš vezanemu likovnemu srečanju daje znameniti, v mengeški mežnariji rojeni slovenski baročni slikar Franc Jelovšek. Prirejanje slikarskih srečanj v spomin na velikega umetnika v rojstnem kraju le-te zato osmišlja tudi pomensko kot nacionalno kulturno dediščino. S svojim bogatim freskantskim opusom je Jelovšek, ki je leta 1730 dosegel ugleden status ljubljanskega meščana, lahko in tudi že je neizčrpen vir sodobnim umetnikom. Tako je Jelovškova lastna podoba našla zanimive interprete v številnih slikarjih, tokrat celo v samozavestni pozi umetnika, odetega kar v plemiška oblačila, na sliki zdaj v Sloveniji živeče Rusinje Maše Bersan Mašukove. Spremenjeno videnje baročnega umetnika glede na predlogo je s približanim portretom v več različicah izrazil tudi slikar Blaž de Gleria. Podoba umetnika kot romarja je zavzela posebno mesto tudi med slikami Dušana Sterleta. Tokrat so slikarji namenili veliko pozornosti samemu Mengšu, tako slikar Lojze Kalinšek v treh barvno pomirjujočih, na zrcalne odseve spominjajočih vedutah. Mengeš in poslopje mežnarije sta zasijala tudi v za slikarja Janeza Kovačiča značilnih živih barvah. Medtem ko se je slikarka Urša Žajdela Hrovat prepustila zanjo običajnemu impresionističnemu pastoznemu barvnemu namazu in ob veduti z mežnarijo upodobila še med svetniki najbolj priljubljenega slovenskega zaščitnika sv. Florijana, je slikar Zmago Puhar svojo vizijo doživljanja preteklosti uresničil prav tako z zanj značilno abstraktno zasnovanimi podobami. Povezava med tokrat uspešno vloženim trudom sodelujočih umetnikov je tako kakor ob prvem srečanju očitna: izraža jo radost in priljubljenost, ki jo vsem enako ponudi bogata umetniška dediščina Franca Jelovška. 

Mirko Juteršek

PODATKI O RAZSTAVI

Vljudno Vas vabimo na odprtje prodajne razstave likovnih del, nastalih na 2. Jelovškovem likovnem srečanju, v soboto, 15. decembra 2001, ob 19. uri v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu. 

Ogled razstave je mogoč do 6. januarja 2002 med 16. in 18. uro, ob nedeljah pa tudi med 9. in 11. uro. Galerija bo med 25. decembrom 2001 in 1. januarjem 2002 zaprta. 

Organizator: Zavod Muzej Mengeš in Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, zanju Janez Škrlep 

Strokovni sodelavec: prof. dr. Mirko Juteršek 

Oblikovanje in postavitev: Peter Škrlep 

Tehnični vodja: Viljem Marjan Hribar 

Zahvala: Zahvaljujemo se slikarjem udeležencem 2. Jelovškovega likovnega srečanja za izredno prijetno druženje in sodelovanje, prav tako pa župniku iz Mengša g. Mateju Zevniku, skrbniku grobeljske cerkve in župniku iz Jarš g. Janezu Kvaterniku ter upokojenemu župniku na Skaručni g. Zdravku Bahorju. Posebna zahvala velja strokovnemu sodelavcu Muzeja Mengeš in komisarju likovnega srečanja prof. dr. Mirku Juteršku, članom Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš ter vsem donatorjem in sponzorjem. 

Donatorji: Občina Mengeš, Bayer Pharma d. o. o., Lek d. d., Simps’S d. o. o., Svilea d. o. o.

Osebi za stike: Janez Škrlep, Trubarjeva ulica 5, Mengeš, tel. 041 283 929, in , Dalmatinova ulica 10, Mengeš, tel. 041 368 161. 

Teme in program 2. Jelovškovega likovnega srečanja. 

Ob razstavi je izšel tudi katalog likovnih del.


Nazaj | Muzej Mengeš | Projekti | Trgovina