Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v Ijubezni domovine se vse zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju ťslovenski zborŤ, kteriga udji imajo vsi dolžnost, z besedo in djanjem pripomoči zbora namen doseči. Kdo bi z veseljem za blagor domovine vsega ne daroval? - Namen zboraje speljati: 

    1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenam "Slovenja" zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor.
Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili, da Ijudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji in njih prilizovavci s potam in kervijo podložnih njih strastim služijo. Hvala Bogu! ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in britke služnosti končala. Zdaj nam je pripušeno, vse deržavne naprave večni pravici, ktero je Bog v serce vsakiga človeka zapisal, primeriti, da ne bodo zvite naprave serca in uma tlačile in temnile, ampak da se um prost dvigne k večni resnici, in da čutno serce vse dobro z gorečnostjo objame. Nas vboge Slovence je, kakor zgodba kaže, meča sila ločila in raskropila, sila pa ni pravica. Ako ravno krivica in hudo skozi stoletja obstoji, za to ne bode nikdar pravica in dobro. Zakaj bi nam tedaj ne bilo pripušeno našiga milostljiviga Cesarja prositi, da nam pripusti se zjediniti. Zloga moč rodi; mi bi zamogli toljko bolj krepko Cesarja braniti, toljko bolj močni steber njegoviga prestola biti. Bog ve, ako mu ne bode pred ko mislimo, naše pomoči treba. Kar korist Slovencev zadene, kteri jih po tem zjedinjenji čaka, vsako sam lahko presodi. 

    2. Da ima slovenski jezik v Slovenji popolnama tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati.
Večna pravica nam kaže, da imajo vsi narodi enake pravice. Komu od nas bi na misel padlo, govoriti, da so imeli Evropejci pravico, vboge zamorce v Afriki kakor živino loviti in v daljno služnost peljati. Človek, božja podoba, nima rukdar služen drugiga človeka biti. Toljko bolj gerdo ravna, božjo podobo in božjo voljo z nogami tare tisti narod, kteri druge narode, zapopadek toljko osob, zatira in v jekleni jarm britke služnosti vprega. Dolgo je našo narodnost nemško zatiranje terlo, alj časi krivic so minuli, zato tirjamo za nas večne pravice.
Kar potrebo našiga jezika zadene, je brez dvombe gotovo, da ga ne moremo dalje pogrešovati; da smo brez njega kakor nesrečnež, kteriga oči žalostna tema obdaje, da ne vidi sonca in lepe narave. 

    3. Zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga Ijubiga jezika peti, - zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemščino čas zgubovati - dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobrnili; zopet bi bili slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopati.
Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti; podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode vsimu se serčno vbranila. Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami na Dunaju take težke naloge ne moramo izpeljati. Prosimo pomoči!

    Na Dunaju 20. maliga travna 1848