Leto 2000 je ob drugih jubilejih zaznamovano tudi s 300. obletnico rojstva baročnega freskanta Franca Jelovška, ki sodi med najbolj znane umetnike 18. stoletja na Slovenskem. Že od nekdaj ga uvrščamo v slavno četverico (ob V. Metzingerju, F. Bergantu in A. Cebeju), ki je utemeljila slovensko baročno slikarstvo. Njihova ustvarjalnost je segla v vse naše pokrajine in tudi na Hrvaško. K temu slikarskemu razmahu je nesporno veliko prispeval Jelovšek s svojo delavnico. S poslikavami cerkva je razvil domačo različico baročnega iluzionizma. Njegova zasluga za našo umetnostno podobo pa ni le v poslikavah, temveč tudi v tako imenovani celostni baročni umetnini, saj je po njegovih načrtih nastala še vsa druga cerkvena oprema. Upravičeno sklepamo, da je plod njegovih zamisli opremljenost cerkva v Komendi, na Sladki Gori in v Grobljah, če omenimo samo tri naše izjemne spomenike baročne "celostne umetnine". 
     Obsežno Jelovškovo stensko slikarstvo je odprta knjiga raznovrstnih informacij, nekakšna enciklopedija, iz katere lahko razberemo duhovno in materialno kulturo baročnega časa ter vsakdanji življenjski utrip med podeželani, pa tudi meščani in plemiči. S tem pa Jelovškova ustvarjalnost presega zgolj umetnostne vidike in postaja zanimiva za širši kulturni prostor oziroma ponuja večplastno kulturno podobo našega baroka. Zato je Jelovšek, čigar delo lahko raziskujemo in ocenjujemo iz različnih zornih kotov, gotovo ena najpomembnejših osebnosti 18. stoletja na Slovenskem. 
     Franc Jelovšek se je rodil leta 1700 v Mengšu in umrl leta 1764 v Ljubljani. Po začetnem slikarskem uku, najbrž pri ljubljanskem slikarju Mihaelu Raivaldu, je bil, kakor kaže, sprejet v delavnico uglednega italijanskega iluzionističnega slikarja G. Quaglia, znanega po poslikavi ljubljanske stolnice. Šolanje pri Quagliu je dvignilo Jelovška nad provincialno povprečje in doma so mu komaj enaintridesetletnemu zaupali poslikavo stropa šempetrske cerkve v Ljubljani. Od takrat so ga potem vabili na vse konce. 
     Njegova znana dela so:
– freske v kapeli gradu Tuštanj (1725)
– freske v gosposki sobi gradu Zalog (1725)
– cerkev sv. Petra v Komendi (1729)
– cerkev v Kamniku – Žale (1730)
– cerkev sv. Petra v Ljubljani (1731)
– freske v kapelici Matere Božje na gradu Perovo v Kamniku (do 1733)
– Ajmonov grad pri Škofji Loki (1733)
– freske v kapeli Codellijeve graščine v Ljubljani (1734)
– freske v farni cerkvi na Šutni in na Žalah v Kamniku (1735)
– freske v romarski cerkvi na Žalostni gori pri Mokronogu (1735)
– Legatova hiša v Lescah (?)
– freske v farni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lescah (1736)
– do leta 1741 poslikana diskalceatska cerkev in samostan v Ljubljani – v celoti uničeno
– freske v župnijski cerkvi sv. Mihaela v Mengšu – uničeno (1741)
– freske na Bledu (1742)
– grajska kapela na Čemšeniku (1742)
– freske v farni cerkvi v Celju – uničeno (1742)
– freske v Štepanji vasi pri Ljubljani (1744)
– freske v gradu Jablje v Loki pri Mengšu (1745)
– freske v cerkvi sv. Lucije na Skaručni (1748)
– freske v župnijski cerkvi v Šenčurju pri Kranju (1750)
– freske v župnijski cerkvi v Srednji vasi v Bohinju (1751)
– freske v župnijski cerkvi v Vipavi (1751)
– freske v frančiškanski cerkvi v Samoboru (1751)
– freske v župnijski cerkvi v Slapu pri Vipavi (?)
– božji grob v Slapu pri Vipavi
– freske v cerkvi Matere Božje na Sladki Gori (1752–1753)
– freske v gradu Goričane pri Medvodah (1753–1754)
– freske v župnijski cerkvi na Brdu pri Lukovici (1754)
– freske v Krevsovem mlinu v Škofji Loki (1757)
– božji grob v frančiškanskem samostanu v Novem mestu (1757)
– freske v kapucinski cerkvi v Novem mestu – uničeno (1757)
– načrti za oltarje in prižnico za župnijsko cerkev sv. Petra v Komendi (1757–1760)
– freske v loretski kapeli v Nazarjah – uničeno (1759, 1763 in 1764)
– freske v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah pri Mengšu (1759–1761)
– božji grob v samostanu v Mekinjah (1761)
     Žal je nekaj del propadlo že v 19. stoletju, precej pa je še neraziskanega.
     Kot odličen freskant se je Jelovšek precej manj ukvarjal z oljnim slikarstvom. Njegova najbolj znana dela so: 
– oltarna slika Sv. družina iz cerkve sv. Petra v Ljubljani – hrani Narodna galerija Slovenije (1734)
– oltarna slika Sv. Ana iz podružnične cerkve Žalna pri Grosuplju
– oljni sliki Job na gnoju in sv. Frančišek Ksaverij v cerkvi sv. Miklavža na Grebenu (1724)
– tri oljne slike na lesenih antependijih v župnijski cerkvi v Trzinu
     Ta seznam njegovih del je nepopoln in le deloma raziskan, sistematično raziskovanje, simpozij o Jelovšku in njegovem sinu Andreju, ki je bil tudi slikar, velika razstava, monografija, predvsem pa obnova Jelovškove dediščine je naloga, ki jo velja vključiti v slovenski nacionalni kulturni program.
     Jelovšek je izdeloval tudi grafike, osnutke za oltarje in prižnice, najbrž pa je pri celotni poslikavi notranjščine napravil načrte še za vso drugo cerkveno opremo.
     Kot baročni eklektik je Jelovšek prevzel slogovne elemente italijanskih iluzionistov 17. stoletja. Bil je pod vplivi italijanskega in pozneje srednjeevropskega freskanstva avstrijskih in bavarskih mojstrov, to slikarstvo pa je cepil z domačo tradicijo in do vrhunca razvil regionalno različico iluzionizma. Njegovo izročilo se je v osrednji Sloveniji nadaljevalo vse do začetka 19. stoletja.

     Zapisal kustos za barok v Narodni galeriji Slovenije Ferdinand Šerbelj, dopolnil Janez Škrlep iz Muzeja Mengeš.
     Viri:  – dr. Stane Mikuž: Ilovšek Franc, Baročni slikar (1700–1764), Ljubljana, 1940
             – dr. Janez Veider: Skaručina, 1940

Slovesnost se je začela s sveto mašo v farni cerkvi sv. Mihaela, ki jo je daroval ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode (nagovor). Pri maši je pel Komorni zbor Ave. Po maši se je slovesnost nadaljevala na ploščadi pred cerkvijo s nagovorom direktorja Muzeja Mengeš Janeza Škrlepa, nagovorom župana Občine Mengeš mag. Tomaža Štebeta, slavnostnim govorom predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akdemnika prof. dr. Franceta Bernika (govor), spomenik je odkril predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Andrej Bajuk (govor), blagoslovil pa ga je nadškof in metropolit dr. Franc Rode.

Kulturni glasbeni program sta izvedla Komorni zbor Ave pod vodstvom dirigenta Andraža Hauptmana in Mengeška godba pod vodstvom kapelnika Primoža Kosca.

Projekt so omogočili: Občina Mengeš, FILC Tovarna filca d. d. Mengeš, Agroind vipava 1894 d. d. Avtoservis Gregorc d. o. o. Simps'S d. o. o. Avto Debevc d. o. o..